Vedno znova verjamem

Zunaj je krasen, sončen dan, jaz pa na kavču, gledam sliko mojih novih turnih smuči. Mogoče sem nora, ampak kupila sem jih, čeprav (tehnično gledano) sama niti ponje ne morem.

Seveda verjamem, da bom na njih kmalu smučala!

Prav vera loči nas, ki vztrajamo od tistih, ki obupajo. Vsak dan dobimo novo priložnost. Vsako jutro se lahko odločimo. Lahko jočemo za tistim česar nimamo ali pa se veselimo tistega kar imamo. Lahko se sprašujemo zakaj ali pa si rečemo: ok, imam to in s tem bom nekaj naredil.

Zato moramo presekati svojo rutino. Vse kar smo do sedaj počeli, nas je pripeljalo sem kjer smo. In če nam to ni všeč, moramo nujno nekaj spremeniti. Če vse delamo na enak način, pač ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov. Načeloma to pomeni, da naredimo kaj skrajno nenavadnega. Vsaj na začetku. To nas postavi v drugo perspektivo, zaradi česar vidimo rešitve, ki jih prej nismo. In to je že začetek zmage! Ljudje smo namreč nagnjeni k temu, da ko enkrat vidimo rešitev začnemo takoj postavljati strategijo, kako do tega priti. To je ena redkih dobrih posledic delovanja ega 😊.  Tisti, ki nas opazujejo od blizu (še bolj tisti od daleč) imajo na ta naš optimizem zelo različne poglede. Nekaterim se zdimo pogumni, drugim se morda zdimo na meji norosti. Tudi moje odločitve ne zgledajo vedno najbolj razumske 😊 Recimo...

Če si v takšni situaciji,  da ti mati kuha, pospravlja, preoblači vse od gatk do nogavic in sosedje hodijo v trgovino, verjetno ni pričakovano, da takoj, ko lahko vzameš v roke prenosnik, začneš kupovati smučarsko opremo. Večini se (logično!) zdi skrajno usekano, da kupuješ smuči, če komaj prideš do kopalnice. No, meni se to pač zdi normalno. Turne smuči sem si kupila že novembra 😃. Torej v obdobju, ko mi je bilo res najhuje.

Ampak, verjemite, to je najboljša možna motivacija! 

Seveda se realno zavedam, da obstaja velika verjetnost, da smuči letos ne bom uporabila (zato, ker ne bo snega kajpak 😄). Obstaja verjetnost, da jih ne bom uporabila niti naslednje leto. Niti leto zatem. Prav tako kot obstaja možnost, da ne bom nikoli več smučala, da me jutri povozi avto (sicer trenutno bi bilo to res skoraj neizvedljivo), obstaja tudi možnost (če gremo v drugo skrajnost), da  zadenem na lotu... Kaj vse se lahko zgodi! Možnosti je vedno neomejeno. Na nas pa je v katero se bomo odločili verjeti. In, ko vanjo začnemo verjeti, naš um začne v tej smeri delovati. To pa dela čudeže!

Sama sem ta sistem že kar dobro usvojila. Lahko bi rekla, da je to zdaj moja rutina. Tako sem  tik pred operacijo hrbtenice poklicala kolega, ki dela v športni trgovini, da mi je rezerviral zimske gojzarje. Tudi takrat nisem mogla sama niti ponje. In tudi takrat ni bilo pričakovati, da jih bom v tisti zimi dejansko uporabila. In prav tako sem se takrat, tako kot danes, nekaterim zdela čisto usekana 😊 Jaz pa sem svoje lepe, nove gojzarčke postavila na sredo dnevne sobe, jih vsak dan gledala in razmišljala KAM (ne kdaj)  bom v njih hodila. 

Ne dovolite si, da vas omejuje to, kaj misli zdravnik, mama, sodelavec, soseda,.. Niste tu zato, da bi živeli življenje po njihovo. Predvsem pa si ne dovolite, da se omejujete sami. Vaš um in vaše telo zmoreta precej več, kot si predstavljate. Samo dati jima morate priložnost.  ZAUPATI.   In verjeti.

Verjeti!!

Najlepši trenutki v življenju so, ko se po obdobju brezupa končno pobereš. Ko v srcu resnično začutiš olajšanje in vero. Ko si lahko rečeš...naredil sem vse, kar je v moji moči in zdaj zaupam Vesolju. 

"Zaupajte življenju. Vse, kar potrebujemo, nam je v tem trenutku na razpolago."💖

(Louise L. Hay)

LP, Pogumna punca