Grem naprej

Danes je fantastičen dan! Dan, ki sem ga tako nestrpno pričakovala. Polna strahov in upanja hkrati. Iz izkušenj lahko rečem, da se je moja  hernija pomaknila nazaj na svoje mesto. Končno lahko spim, se uležem na levi in desni bok (kar je po 73-tih dneh ležanja na hrbtu noro dobro) in hodim brez nekih groznih bolečin. 

Zdi se mi neverjetno naključje, da so se prvi opazni znaki izboljšanja začeli na dan, ko sem se odprla in napisala vse o moji zbirki hernij. Kot da bi iz sebe dala veliko breme in se je moje zdravljenje resnično lahko začelo. Vsak dan od takrat se dogajajo pozitivne spremembe. Najprej si sploh nisem upala tega povedati na glas, toda zdaj sem prepričana. Najhujše je za mano!!

Vendar pa je spomin zelo živ. Tega niti nočem pozabiti! Večkrat se bom opomnila, kako zelo je lahko hudo. Ne vem kaj me še čaka, vendar zdaj vem, kaj zmorem. Tistega novembrskega dne je bil padec zelo boleč. Spraševala sem se, kolikokrat se lahko pobereš, ko spet padeš? Kolikokrat si lahko čisto na dnu? In kako veš, da si res na dnu in da ne moreš pasti še globlje?

Četrtek, 8.11. 2018

"...Potem pa priden dan. Kar en brezvezen dan. Kot recimo danes. Ko se ti je še zvečer zdelo, da po tednu dni muk, gre končno na bolje. In vendar ne gre. Pa ne samo to. Vse slabše je. V bistvu celo zelo slabo. Nekako ti uspe, privleči se do wc-ja in med solzami se grenko nasmehneš. Ker zmoreš to, še vedno lahko poskrbiš sam zase. Čeprav komaj. Poskušaš vstati s tisto nogo, ki dela nekoliko bolje kot duga. Od bolečine se ti zamegli in trenutek kasneje sediš na mrzlih ploščicah. In jokaš. Tuliš. Od bolečin. Od jeze. Od brezupa, ker se ti zdi v tistem trenutku tvoje življenje prav tako mrzlo, črno in mrtvo kot tiste klinčeve ploščice. Ne že spet!..."

In vendar sem tu. Tečem v ciljni ravnini zmage. Ni prvič, vendar ni zato nič manj navdušujoče. Večkrat govorimo, kako je izvor vseh naših bolezni v naših bremenih. Kako se nam naše težave  iz vsakdanjega življenja manifestirajo v boleznih. Odločitve, stiske, način življenja. Vse to se prej kot slej odraža na fizičnem stanju našega telesa. Najbrž nihče od nas v resnici ne razume tega mehanizma. Čisto mogoče je tudi, da tega v resnici nočemo sprejeti in zato na površju o tem dvomimo. Ker če bi to dejansko sprejeli, potem bi najbrž morali že danes tudi drugače živeti. Zakaj sicer živimo tako, da si škodimo? Zakaj si zadajamo bolečino? Zakaj si dopuščamo užitke, za katere v resnici vemo, da nam povzročajo nepopravljive posledice?

Zdi se, da je lažje spremeniti način življenja, kot način razmišljanja. Vsaj zame. Nihče od nas ne mara pretirano sprememb. Tudi jaz sem bila v večino najtežjih skorajda prisiljena. Ko sem se prvič odločila za (samo)zdravljenje brez operacije sem se zavedala, da moram nujno nekaj spremeniti. Najbrž tudi več kot samo nekaj. Vrgla sem se v raziskovanje, branje in eksperimentiranje. Ljudje si blazno želimo,  da bi nam nekdo pokazal pot, čudežno tabletko, dieto, zdravilo,... ki bi kot čarobna palica rešila našo težavo. Vendar tega ni! V resnici nikoli ni samo en dejavnik. Ljudje me pogosto sprašujejo, kaj sem naredila, vendar jim moj odgovor ni pretirano všeč. Vedno namreč odgovorim, da sem spremenila življenje. 

Težko bi realno ocenila katera od sprememb k izboljšanju več prispeva. In najbrž niti ne gre tako. Pomemben je skupen, sinergijski učinek vsega kar naredimo. Pogosto gre sicer bolj za to česa NE naredimo, pa bi morali. Zmagovalen je namreč na splošno zdrav življenjski slog brez premnogih razvad sodobnega časa. Sonaravno življenje. Velik del prispevajo motivacija, pozitiven pogled na svet, veselje, smeh in VERA. 

Zagotovo pa je, po mojih izkušnjah, za zdravo hrbtenico ključno gibanje (zame je idealna hoja, kolesarjenje v pravilni drži, plavanje ter plezanje v lažjih smereh), skupek vaj (za stabilizacijo, moč, vzdržljivost in raztezanje), dovolj spanja (8 ur dnevno in obvezno vsaj 2 uri pred polnočjo), visoka hidracija, zdrava prehrana (polnovredna rastlinska, brez pretiranih maščob in sladkorja). Sama sem se v najhujših trenutkih poslužila tudi posta, ki je bil ena najglobljih, najtežjih in najlepših izkušenj na tej poti samoobnove. 

Seveda je večina aktivnosti mogočih v drugi fazi okrevanja. V tej, ki jo začenjam danes. Ker je moja hrbtenica, poleg križa, poškodovana tudi na vratu, lahko zelo natančno opazujem komplementarno dogajanje. Po dobrih dveh mesecih in pol praktično popolne neaktivnosti se je akutno stanje na križu končno izboljšalo. Hernija se je, predvidevam,  pomaknila nazaj na svoje mesto,  vendar  bo poškodovan živec v  nogi še terjal nekaj časa za regeneracijo. Vozila še nekaj časa ne bom, saj desne noge še vedno ne čutim v celoti.  Vendar vem, da se počasi prebuja.

Zdaj se je tudi pokazalo, kaj je ta neaktivnost povzročila mojemu telesu. Mišice so popolnoma izginile, roke so čisto brez moči in takšna banalna opravila, kot je recimo pranje las, so zame trenutno precej naporna. Zmogla sem tudi prvi sprehod, daljši od kroga okrog bloka, vendar pa se ob tem pojavijo bolečine v vratu. Bolečine do slabosti. V takšnih trenutkih je najbolj nevarno, da popustimo. Da nam zmanjka volje za nove začetke.  Zato je zdaj nujno čas za akcijo!

Zato se počasi  vračam v življenje. Začenjam fazo aktivnega okrevanja. Kakšen dar je, ko lahko spet spiš, hodiš, kuhaš! Naenkrat si spet poln planov, oči se svetijo in rojevajo se nove ideje. Kako veliko je olajšanje, ko razmišljaš še kaj drugega kot to, kako se obrniti na kavču, da bo čim manj bolelo. Mogoče res še ne morem daleč, lahko  pa spet vidim gozd,  lahko ustvarjam in preizkusim  kakšen super recept. Mogoče ga delim tudi z vami 😉

Sreda, 21. 11. 2018

"...Kako je čudovito, ko se po dolgih dneh čiste vere zgodi napredek in te preplavi val upanja. Kako smo takrat zmagovalniI Polni planov. In novega zagona. Najbrž prav zato potrebujemo padce. Ker sicer postane vse lahko in samoumevno. In takrat ne rasemo. Ne spreminjamo sebe, niti sveta, ne prižigamo iskric. Le kaj bi svet brez iskric...." 

Je upanje. JE!

V globini srca nam vedno tli iskrica. Iskrica upanja. Naj bo še tako hudo, naj je tako brezupno in temno, tam je. Čaka, da jo hočemo videti. Najprej samo tli, nato zažari in če zaupamo, prerase v ogenj. Največji pogum se rodi ravno v najhujši bolečini. Takrat vstaneš in greš naprej. Preko vseh neviht in neurij. Preko lastne nejevere in tujih spodtikanj. Naprej, pokončno in trdno do sonca. Ker samo malo naprej na poti, te čaka fantastičen dan. Takšen, kot je današnji. 

LP, Pogumna punca