Jaz in moja zbirka hernij

Danes praznujem rojstni dan. Na nek način. Danes, natanko dve leti nazaj, sem bila svojo najtežjo osebno bitko. Večera pred operacijo ne bom nikoli pozabila. Sama v sobi sem čakala prve snežinke. Bilo me je na smrt strah. Strah, da se zbudim brez rok, brez nog in da bo konec mojega življenja. Prepričevala sem se, da je vstavljanje titanovih implantov v vratno hrbtenico za mojo vrhunsko nevrokirurginjo le rutinska operacija. Opravi jih nekaj, potem pa pelje psa na sprehod in gre na kosilo. Nič posebnega. Zanjo. Zvečer je ta moja junakinja z zlatimi rokami še enkrat prišla k meni, da me seznani z možnimi zapleti. Ne vem več katerič. Podpisala sem, brez da bi hotela vse še enkrat slišati.
To je to. Odločila sem se.

Moj bog, kako za vraga sem se znašla tu??

Še sedem let nazaj sem bila zdrava, uspešna menedžerka. V enem od naših največjih podjetij sem vodila prodajno ekipo v zelo dinamični branži. Milo rečeno. Poleg službe sem najela in vodila gostinski lokal s pestrim nočnim življenjem. Delala sem 17 ur na dan, 7 dni na teden. Telefon sem imela priliman na uho, divjala sem med Mariborom in Izolo na sestanke (v istem dnevu), ob vikendih sem bila na vseh mogočih prireditvah, otvoritvah, promocijah,... skratka bila sem na vsaki pasji procesiji. Veliko sem žurala, po službeni dolžnosti (in poleg tudi prostovoljno) sem konzumirala alkohol, kadila in moj najdaljši sprehod je bil po trgovinah do salonarjev z 12 centimetrsko peto. Ampak priznam, uživala sem. Bila sem priljubljena, urejena, uspešna in delo sem opravljala z veseljem ter neomajano lojalnostjo. Ni se mi zdelo, da mi kaj manjka.

V bistvu ne vem, kaj natanko se je potem zgodilo. Razšla sva se z dolgoletnim partnerjem. Mogoče je bil to povod. Če z nekom preživiš skoraj 14 let, si brez njega precej izgubljen. Ne veš več kdo si in kaj si sploh želiš. Nekaj mesecev zatem sem na službeni poti doživela prometno nesrečo, ki se mi takrat ni zdela posebej pomembna. Seveda ne, razmišljala sem samo kaj vse imam za postoriti. Vendar pa je sprožila val dogodkov. Takrat še nisem vedela, kako zelo se bo moje življenje spremenilo. Sem si pa sprememb želela. Hrepenela sem po njih. Zato sem se rešila  lokala, prerezala popkovino bivšega odnosa in si kupila prve pohodne čevlje. S sestro sva se zafrkavali, da jih bom imela do konca življenja. Kako zelo sva se obe motili 😊

Na splošno nisem polovičar. Tudi tokrat sem štartala na polno. Dvakrat sem šla na lokalne kuclje, takoj nato na Grintovec, dan kasneje sem obdelala greben južnih bohinjcev . V naslednjih mesecih sem kar po spisku obdelovala dvatisočake, pol leta kasneje pa sem že zlezla na svojega prvega štiritisočaka in plezala na Korziki.

Potem pa sem se zbudila v nočni mori. Bil je en nič kaj poseben dan. Vstala sem in na polno padla. Najprej nisem povsem dojela. Poskusila sem še enkrat. Nič. Noge so povsem odpovedale. Ker živim sama in nisem bila sposobna ničesar, nisem šla niti k zdravniku. Lotila sem se posta in v drugem tednu sem se med tuljenjem že lahko zvlekla do kopalnice. Na hitro so mi naredili magnetno resonanco in tam je bila. Ogromna hernia disci. V vsej svoji veličini. 16mm. Kot so mi kasneje razložili naj to sploh ne bi bilo mogoče. Pa je bilo. Novico sem izvedela  po telefonu. Pravzaprav sem dobila samo klic, da bo pome prišlo reševalno vozilo in bom takoj operirana. Moj nagonski odziv je bil ne.

NE! Ne grem na operacijo. 

Takrat sem spoznala mojega angela. To čudovito nevrokirurginjo, ki mi je potem  ves čas stala ob strani. Po treh mesecih sem doživela čudežno izboljšanje, ko se je moja hernija zmanjšala na vsega 4mm. Dva meseca kasneje sem praktično izsilila delo v polovičnem delovnem času. Zdržala sem natanko tri mesece. Nato se je zgodba ponovila. Le, da sem poleg stare hernije dobila še eno novo. Ker sem sedaj vedela, da zmorem, sem se lotila samozdravljenja  s polnim zagonom. Tokrat je bilo težje. Še težje je bilo, ko se je (saj ni res, pa je) zgodba ponovila še tretjič. Seveda vsakič dobim zraven še kakšno novo. Hernijo seveda. Po zadnjem, končnem izboljšanju sem šla samo na kontrolno slikanje in pregled. Vsaj tako sem mislila. Takoj, ko sem vstopila v ambulanto, sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Nevrokirurginja me je pogledala z iskreno žalostjo: "Sploh ne vem, kako naj vam to povem..."

Po vseh  križih in težavah s križem se mi je zdelo, da me nič več ne more sesuti. Ampak, ko izveš, da je tvoja hrbtenjača povsem utesnjena in da lahko en sam gib povzroči tetraplegijo, se razbiješ na prafaktorje. Nadaljevanja, da so povsem utesnjeni tudi živci, ki skrbijo, da nam delajo roke,  nisem več zmogla poslušati. Bila sem popolnoma na tleh. Tako zelo, da sem si vzela kar nekaj mesecev za razmislek, čeprav me je hotela takoj operirati. Nekaj časa sem bila v totalnem zanikanju.  Zdržala sem, dokler mi niso začele odpovedovati roke. Ko prvič nisem mogla dvigniti telefona me je zagrabila  panika. Dejstvo je,  da sem imela na  najbolj delikatnem delu vratu dve ogromni herniji, ki ju ni bilo mogoče samo obrezati. Še večja težava pa sta bili dve praktično povsem nefunkcionalni vretenci. Tako sem dobila nov (precej dragocen) vrat iz titana. No, če sem čisto natančna imam eno hernijo nad tem delom še v rezervi 😊

In tu sem zdaj. Dve leti kasneje. Praznujem svoj drugi rojstni dan. Na mojo smolo spet ležim. Četrtič! Vendar pa VEM, da bom kmalu spet stala na vrhu. Ker v to verjamem in ker druge možnosti preprosto ni. V tem času sem se ogromno naučila. Vem, da največ lahko naredima sama.

 Tudi z mojim novim vratom sva se že dodobra spoprijateljila. Včasih je resnično težko razumeti lekcije, ki nam jih prinese življenje. Še posebej takrat, ko smo v vrtincu dramatičnega dogajanja. Tudi jaz (še) ne razumem vseh svojih. Vendar, če ne drugega, bodo z mano zdaj raje hodili v hribe. Kdo pa si ne bi želel ob sebi imeti svojega lastnega strelovoda 😁😉

LP, Pogumna punca