Rodila se je Pogumna punca

Danes sem vstopila v svoj tretji mesec ležanja. Kako raje bi začenjala svoj prvi zapis čisto drugače! Začela bi z opisom čudovitega sončnega vzhoda na vrhu Skute ali Dovškega križa. Pisala bi o bivakiranju na meni tako ljubih Kriških podih. O zmrzovanju, potenju in premagovanju samega sebe, ki je bilo nagrajeno z najbolj norimi razgledi s kakšnega samotnega vrha. O testiranju novih turnih smuči kje v Avstriji. Ali pa o fantastičnem plezanju v trenutno hladnih skalah nekje na primorskem. Če že nič od tega ne, pa vsaj o kolesarjenju po prelepih zasavskih gričih, ki so pravi raj za turne kolesarje.

A vendar ni tako. Zadnje dva tedna se sicer lahko sama preoblečem, si kaj skuham in se premikam po stanovanju, pa vendar še vedno ležim. Dobra štiri leta že traja moja borba, ampak po operaciji sem bila prepričana, da je najhujše že za mano. Da se ne bom nikoli več spraševala ali bom še kdaj normalno hodila. Verjela sem, da sem naredila vse kar je v moji moči. In da sem se na tej poti odločala pravilno. 

Ker torej še vedno ležim, imam ves ljubi čas razmišljati. Kadar nam v življenju ne gre ravno  najbolje je preveč časa najbrž naš največji sovražnik. In priznam, da v tem obdobju mi je bilo večkrat zelo hudo. Borba z obupom, neprestanimi bolečinami, osamljenostjo, razočaranjem, pričakovanji. Ne nujno v tem vrstnem redu. V takšnih trenutkih spoznaš koliko zmoreš. In kdo so tvoji prijatelji. Seveda je v resnici precej več trenutkov, ko tuliš, da ne zmoreš. In velika večina "prijateljev" kar nekam ponikne. In prav je tako. Ko si enkrat na dnu nimaš več kam pasti. Ko si enkrat res na dnu, greš lahko samo še navzgor.

Večkrat rečem, da je ta velika preizkušnja nekaj najboljšega kar se mi je kdaj zgodilo. Čeprav je hkrati to tudi cel niz obupno težkih preizkušenj, ki sem jih včasih zmogla povsem na robu moči. Pa vendar sem jih vedno zmogla. Tudi tokrat bom! In zato sem tu. Naj bo še tako težko, bom vedno našla pot. Potrebnih je bilo veliko sprememb in zagotovo to še ne pomeni konca. Iz mojega življenja je odšlo veliko ljudi, ki so le naredili prostor za nove. In ti so mi ogromno dali. Nekateri so bili tu že prej, le da sem jaz hlastala po pozornosti tam, kjer ni imelo smisla. Vem, da je klišejsko vendar imamo včasih povsem pred nosom najboljše stvari pa jih zaradi lastnih pričakovanj, egoizma ali pač česa tretjega, sploh ne opazimo. Zato moramo pasti! Nujno je. In jaz sem padla. Globoko in na vseh področjih.

Zdaj se učim ponižnosti in potrpežljivosti. Moje življenje se je spremenilo v vseh pogledih. Živim zdravo, skrbim za svoje telo, kuham živo in polnovredno hrano. Učim se imeti rada sebe, odpuščati, pozabljati in živeti ZDAJ, v tem trenutku. Ne včeraj, ne jutri. Zdaj. Nekje na tej poti vzponov in padcev, raziskovanj in odkrivanj, upov in brezupov sem se našla. Rodila se je Pogumna punca 😊