Vem, ni lepo od mene, da nič ne napišem. Vsi me sprašujejo kako sem, jaz pa se kar malo izogibam. Ne vem čisto, kaj naj rečem. V resnici sem, glede na samo tri tedne nazaj, super 😊. Vseeno pa nisem tako dobro, kot bi si želela biti. Zato sem nujno rabila etapno zmago. In končno sem jo dobila 😊
Privlekla sem se na Čemšeniško planino!!
Bilo je nekako tako, kot da sem zlezla na Mount Everest 😊
Hkrati sem dobila še zelo pomembno lekcijo! Naučila sem se, da ko si na vrhuncu ni noben vrhunski rezultat tako težko doseči, kot čisto povprečen ali celo zelo slab rezultat, ko si povsem na dnu. In da si tega, povprečnega namreč, neprimerno bolj vesel 😊. Najbrž zato, ker zanj neprimerno bolj garaš.
Naučila sem se tudi, da so bremena lažja, če jih deliš. Da so klančine manj strme, če se preko njih z nekom bodriš. Da je življenje, kljub vsemu lažje, če se skozi najhujše trenutke smejiš. In da tudi cilj dosežeš, če si res želiš. (Malo sem razposajena😉). Mogoče ne v prvo, ne v drugo, mogoče niti v tretje ne. In bolj kot želja, včasih pride prav trma . Sploh, če govorimo o hoji v hrib po treh mesecih ležanja in z eno nogo, ki se je morala na novo naučiti hoditi. Vendar pa ji kaj drugega niti ni preostalo 😊
Vsi, ki se odločimo za spremembe, doživljamo enako. Čisto vseeno je ali ste se odločili spremeniti prehrano, način življenja, razmišljanja ali pa shujšati, začeti gibati. Prav nič drugačni niste od mene. V bistvu je proces precej podoben žalovanju. Najprej smo v fazi negacije, potem obupujemo, objokujemo, se trudimo, pa spet padamo in ko vztrajamo dovolj časa, se začnemo končno počutiti bolje.
Seveda tudi jaz nisem skočila iz postelje direktno na Čemšeniško! Ves februar sem premagovala utrujenost, bolečine v nogi (vratu, stopalu, mečnih mišicah,...vsemu telesu!) in željo, da ob vsakem najmanjšem klancu obrnem in grem nazaj ležat. S tem sem se najbolj borila. Vsakih nekaj metrov sem si želela samo postelje. Ampak vsakič sem zmogla nekaj metrov več. Končno sem napredovala do tega, da grem lahko hodit in skuham kosilo v istem dnevu. Zdi se, kot da končno lahko spet diham.
Vmes sem jokala, kaj vse zamujam. Zimska pokrajina je res najlepša! Nisem videla zasneženih smrek in lesketajočih se zasavskih hribov. Niti nisem videla v led okovanih gora. Ampak Vesolje me ljubi in mi je naklonilo čudovite sončne dni, ki sem jih sanjala tri mesece v postelji . Podarilo mi vonj pomladi in prve telohe, da vadim moč nog, ko se trudim slikat 😊.
Težko je opisati srečo, ko spet objameš drevo, ko slišis ptice in čutiš tople sončne žarke po dolgem času. Vredno je vsakega metra, ki si ga prehodil z muko! Vredno je vsake kaplje potu, vsake pretečene solze, vredno vseh bolečin. Priznam, ko začneš spet hoditi po totalnem sesutju ni v tem prav nič užitka. Je pa pogled s svojega dosežka neverjeten. Res ne vem kakšen je z Mount Everesta, vendar je danes razgled z moje Čemšeniške planine zagotovo stokrat lepši 💛.
To je tisto kar sem tako nestrpno pričakovala. Ta napredek. Ta zmaga! Zdaj lahko potrpežljivo vztrajam do novega izboljšanja. In delam. Telovadim, hodim, treniram. Naslednja prelomnica bo, ko bom v celoti čutila svojo nogo. Želim si čutiti naslednji žulj ne njej! Res je skrajno čudno, ko se vrneš domov z ogromnim žuljem, ki ga med hojo sploh nisi čutil. Tega nočem doživeti nikoli več.
Naslednji žulj hočem, da me boli!!
Kako preproste želje imamo, ko se nam zgodi življenje. Danes pred osmimi leti sem spala v sanjski kolibi na plaži čudovitega otoka nekje na Filipinih in moj največji problem je bil ali bom jutri na potopu končno videla morskega psa. Osem let kasneje pa je vse kar si želim, čutiti en žulj na desni nogi 😊.
Niti najmanj ne želim zveneti patetično. V resnici sem hvaležna. Tako globoka čustva kot doživljam zdaj, toliko volje, moči in zanosa kot premorem danes, nisem imela nikoli prej v življenju. Niti v dveh mojih prejšnjih življenjih skupaj skupaj ne :). In danes se smejem na vrhu svojega Mount Everesta. Na tej lepi, domači Čemšeniški planini plešem in objemam svojo prijateljico, sebe, svojo hrbtenico, svojo nogo. Objemam ves svet! Neizmerno sem srečna 😊.
Najtežja gora ni nujno najvišja. Najtežja gora je tista na katero vzpon zahteva od nas največ truda.
V preteklosti sem kupila vsaj nekaj sto majic in puloverjev, ki se jih danes niti ne spomnim. Zagotovo sem spila na tisoče pijač in zabila velik del življenja ob premlevanju stvari, ki mi danes tudi na pamet ne padejo. In najbrž se ne spomnim niti veliko teh sogovornikov. Tako pač to je v življenju 😊.
Si bom pa za vedno zapomnila vse moje velike gore in ljudi s katerimi sem nanje s trudom splezala. Še dobro, da mi je Vesolje namenilo mojo zbirko hernij, da sem končno dojela, kaj je res pomembno. Hvaležna sem za vsak dan, vsak razgled, vsak teloh, vsak prehojen meter. In toliko tega me še čaka!
Odprite vrata življenju! Čisto vse, kar vas bo doletelo boste zmogli 😊.
Le verjemite in vedno poskusite še enkrat 💚
LP, Pogumna punca
Komentarji
Objavite komentar