Ne vem natanko kdaj se je melanholija prikradla. Zagotovo pa je krivo to dolgotrajno in mukotrpno stanje. Vsakič, ko naredim en korak naprej, potem naredim še vsaj dva nazaj. Trenutno se mi zdi, da sploh nimam več volje poskušati. Malo zato, ker se bojim, da si s tem celo škodim. Še bolj pa zato, ker se bojim novega neuspeha.
Najraje bi kričala. Ne, NISEM VEDNO MOČNA!
In nisem vedno polna upanja. Pridejo trenutki, ko ne vidim smisla. Niso bolečine tiste, ki so najhujše. Frustrirajoče je, vedno znova se znajti pred zidom. Istim zidom z vedno novimi prizidki. In tam spodaj čepim danes. Jokam. Jokam že od včeraj. Ne ves čas ampak vsaj zelo pogosto. Tu čepim, pred svojim zidom, in slutim življenje na drugi strani kako z neverjetno hitrostjo drvi mimo. Skoraj čutim piš njegovega vetra na svojem objokanem obrazu.
Na tej strani zidu je oglušujoča tišina samote. V meni brbotajo neizpolnjene obljube, v glavi odzvanjajo velike besede, pred očmi plešejo duhovi iz preteklosti. Kako neumno. Namesto, da bi šla naprej, se oklepam svojih iluzij in objokujem, da sem izgubila nekaj, kar v resnici nisem nikoli imela.
Ne vem zakaj tako težko sprejemam, da ljudje odhajajo iz mojega življenja. V odnose vstopam cela. Na polno. Brez črnih scenarijev in vnaprejšnjih sodb. Upam. Zaupam. Nisem več najstnica in vem kaj hočem. Pri mojih letih se mi res ne da več it nekih igric. Ne v prijateljstvu, ne v ljubezni.
Ampak svet ni več tak kot je bil. Odnosi se nam zdijo prenaporni. Postali smo pravi potrošniki. Hočemo IMETI. Če nam kaj na komu ni všeč, ga zamenjamo. Brez oklevanja in brez razlag. Gremo v trgovino in kupimo novega. V popolnem, virtualnem svetu, kjer so vsi lepi, srečni, imajo čudovite družine, krasne službe in na tisoče prijateljev. Kjer se vsi obožujejo. In podpirajo. V tem svetu je biti nesrečen skoraj greh. Biti bolan je skoraj sramota. Sploh neizrekljivo pa je biti osamljen.
In ker sem jaz daleč od popolnosti, na tej strani zidu ni prav velike gužve. Če pomislim dobro, je od začetka te moje zgodbe ob meni (poleg družine) ostala natanko ena oseba. Čudovita, krasna in vredna več kot vse tiste, ki so odšle, skupaj. A vseeno je za njimi ostala gora bolečine, ki je še nisem preplezala. Mogoče nekaterih delov nikoli ne bom. Bom pa zagotovo stala na vrhu.
Zdaj, ko to pišem, razmišljam, kakšni ljudje pa so prišli v moje življenje. Močne ženske s težko prtljago. Zaznamovane z veliko lastnimi preizkušnjami. Borke s svojo boleznijo, z boleznijo otroka. Z nedojemljivo zgodbo trpinčenja. Zato vedo, kakšni so trenutki brezupa. Kako veliko volje in poguma je včasih potrebno za čisto banalna opravila. Da samo vstaneš in hodiš. Da dihaš. Kako si z dolžino trajanja tvojih preizkušenj vse bolj sam in nerazumljen. Takšne, se mojega zidu ne ustrašijo. Razumejo, kako težko priznaš, da ne zmoreš sam. Prišle so, da mi podajo roko, kadar jaz omagam.
V življenju srečamo različne ljudi. Ene ljubimo, drugi ljubijo nas. Pogosto to niso isti. Ne vem zakaj je tako. Eni nam dajejo, drugi nam jemljejo. Zaradi enih se smejimo, zaradi drugih trpimo. Prav vsi pa so tu, da se od njih nekaj naučimo. Nekaterim smo lekcija mi, drugi pridejo kot lekcija za nas.
Niso vsi tu, da bodo z nami do konca življenja. Z večino nam je namenjeno prehoditi le delček naše poti. Ni nujno, da je najdaljši tudi najpomembnejši. Tudi sama se učim sprejeti ta čas kot darilo, ne glede na to, kaj mi prinese. Čeprav je težko biti hvaležen, ko si žalosten in razočaran. Vendar v globini srca vedno čutimo, da nekaj ni prav. Namesto, da bi to sprejeli, si delamo utvare, saj hočemo videti stvari in ljudi takšne, kot si želimo, da bi bili. Ne takšne, kot v resnici so. In to nam povzroča trpljenje. Razočarani smo zaradi lastnih pričakovanj.
To je ena od težjih lekcij na poti do ozdravitve. Tudi moje. Sedanjost se rodi iz preteklosti. Zato sem jaz danes tu, tisti iz preteklosti pa so tam z namenom. In možnosti imam. Vedno. Lahko se trudim, analiziram, iščem smeri in splezam čez svoj zid ali pa preprosto odprem vrata. Za nekaj trenutkov bo bril leden mraz, vendar pa bo prepih očistil ozračje. Odnesel bo tiste, zaradi katerih mi je težko ali se ob njih počutim slabo, ne dovolj dobro in nevredno.
Ljubezen naredi težke stvari lažje in lepše. Ni naporna. Lahkotna je, izpolnjujoča. In, če se ob ljudeh tako ne počutimo je skrajni čas, da jim pustimo oditi. Samo tako lahko naredimo prostor za nove ljudi. Za nove ljubezni. Za nova hrepenenja. Takšna, ki si zaslužijo naš čas in pozornosti.
LP, Pogumna punca
Ampak svet ni več tak kot je bil. Odnosi se nam zdijo prenaporni. Postali smo pravi potrošniki. Hočemo IMETI. Če nam kaj na komu ni všeč, ga zamenjamo. Brez oklevanja in brez razlag. Gremo v trgovino in kupimo novega. V popolnem, virtualnem svetu, kjer so vsi lepi, srečni, imajo čudovite družine, krasne službe in na tisoče prijateljev. Kjer se vsi obožujejo. In podpirajo. V tem svetu je biti nesrečen skoraj greh. Biti bolan je skoraj sramota. Sploh neizrekljivo pa je biti osamljen.
In ker sem jaz daleč od popolnosti, na tej strani zidu ni prav velike gužve. Če pomislim dobro, je od začetka te moje zgodbe ob meni (poleg družine) ostala natanko ena oseba. Čudovita, krasna in vredna več kot vse tiste, ki so odšle, skupaj. A vseeno je za njimi ostala gora bolečine, ki je še nisem preplezala. Mogoče nekaterih delov nikoli ne bom. Bom pa zagotovo stala na vrhu.
Zdaj, ko to pišem, razmišljam, kakšni ljudje pa so prišli v moje življenje. Močne ženske s težko prtljago. Zaznamovane z veliko lastnimi preizkušnjami. Borke s svojo boleznijo, z boleznijo otroka. Z nedojemljivo zgodbo trpinčenja. Zato vedo, kakšni so trenutki brezupa. Kako veliko volje in poguma je včasih potrebno za čisto banalna opravila. Da samo vstaneš in hodiš. Da dihaš. Kako si z dolžino trajanja tvojih preizkušenj vse bolj sam in nerazumljen. Takšne, se mojega zidu ne ustrašijo. Razumejo, kako težko priznaš, da ne zmoreš sam. Prišle so, da mi podajo roko, kadar jaz omagam.
V življenju srečamo različne ljudi. Ene ljubimo, drugi ljubijo nas. Pogosto to niso isti. Ne vem zakaj je tako. Eni nam dajejo, drugi nam jemljejo. Zaradi enih se smejimo, zaradi drugih trpimo. Prav vsi pa so tu, da se od njih nekaj naučimo. Nekaterim smo lekcija mi, drugi pridejo kot lekcija za nas.
Niso vsi tu, da bodo z nami do konca življenja. Z večino nam je namenjeno prehoditi le delček naše poti. Ni nujno, da je najdaljši tudi najpomembnejši. Tudi sama se učim sprejeti ta čas kot darilo, ne glede na to, kaj mi prinese. Čeprav je težko biti hvaležen, ko si žalosten in razočaran. Vendar v globini srca vedno čutimo, da nekaj ni prav. Namesto, da bi to sprejeli, si delamo utvare, saj hočemo videti stvari in ljudi takšne, kot si želimo, da bi bili. Ne takšne, kot v resnici so. In to nam povzroča trpljenje. Razočarani smo zaradi lastnih pričakovanj.
To je ena od težjih lekcij na poti do ozdravitve. Tudi moje. Sedanjost se rodi iz preteklosti. Zato sem jaz danes tu, tisti iz preteklosti pa so tam z namenom. In možnosti imam. Vedno. Lahko se trudim, analiziram, iščem smeri in splezam čez svoj zid ali pa preprosto odprem vrata. Za nekaj trenutkov bo bril leden mraz, vendar pa bo prepih očistil ozračje. Odnesel bo tiste, zaradi katerih mi je težko ali se ob njih počutim slabo, ne dovolj dobro in nevredno.
Ker to ni ljubezen!!
Ljubezen naredi težke stvari lažje in lepše. Ni naporna. Lahkotna je, izpolnjujoča. In, če se ob ljudeh tako ne počutimo je skrajni čas, da jim pustimo oditi. Samo tako lahko naredimo prostor za nove ljudi. Za nove ljubezni. Za nova hrepenenja. Takšna, ki si zaslužijo naš čas in pozornosti.
"Svet ne premore
toliko kamna
da bi vanj vklesal
vse hrepenenje
človeštva
In le dvoje rok imaš
in samo eno srce" 💛
(Mila Kačič, Minevanja)
LP, Pogumna punca
Komentarji
Objavite komentar